Zakaj je oče Baraga svetnik
Oče Baraga je na poti do svetništva v katoliški cerkvi, ki zahteva, da oseba izpolnjuje standarde velikega ugleda, da bi bila lahko znana kot taka, poleg številnih drugih zahtev. Ko nekdo uživa naziv svetnika, si drugi prizadevajo živeti po vzoru te osebe, ki se z njim povezuje skozi življenje, ki ga je živel sam. Na ta način je ta stran namenjena povzemanju življenjskih vrednot, ki jih je oče Baraga želel prinesti na ta svet, da bi drugi lahko sledili stopinjam tega moža, ki si tako zasluži naziv "Kitchitwa" ali svetnik. Prosimo, nadaljujte z branjem te strani, če želite prebrati o vseh vrlinah očeta Barage. Kliknite spodaj, če želite biti preusmerjeni na stran, kjer boste izvedeli, kaj je potrebno, da bi bil človek v katoliški cerkvi obravnavan kot svetnik.
I am grateful to offer these understandings to the Ojibwe as well, whom Father Baraga served, so that they can see the heart of the missionary who worked amongst them and to understands how much he truly gave to them during his life amongst them.
Oče Baraga ni le učil Kristusovega evangelija, ampak je tudi živel Kristusov evangelij
Oče Baraga je razumel, kaj pomeni skrbeti za najmanjše od svojih bratov, kar pomeni skrbeti za tiste, ki so pomoč najbolj potrebovali. Ojibveji so se zaradi vlade in trgovcev s krznom soočali z največjimi težavami in so storili vse, kar so lahko, da bi si pridobili premoč, potrebno za nekoga na njihovi strani. Oče Baraga je bil tista oseba, ki se je zavzemala zanje, poskušala dobiti nazaj tisto, kar jim je vlada vzela, jim pomagala, da so se utrdili na svoji zemlji, in s pomočjo Kristusovega evangelija ustvarila olajšanje v zelo težkem času. Njegovo sporočilo je bilo, kaj evangelij predstavlja, in sicer ustvarjanje miru in pomoči tistim, ki jo potrebujejo.
V evangeliju piše: »Če te kdo prosi za suknjo, mu daj tudi plašč. Če te kdo prosi, da greš z njim eno miljo, hodi z njim dve.« Če karkoli povzema žrtve, ki jih je oče Baraga naredil, da bi delal z Ojibweji, potem to odlično povzemajo ti svetopisemski odlomki. Ne glede na to, kdaj je bil oče Baraga poklican k delu z Ojibweji, je vstal in šel pomagat, ne glede na to, koliko kilometrov je bilo stran. Bili so trenutki, ko je preprosto zaspal, nato pa je nekdo potrkal na vrata in je prehodil kilometre za kilometri, da bi dal zadnje obrede osebi v stiski.
Obstajajo zapisi o izzivih, s katerimi se je soočal kot Evropejec, saj so bili Ojibveji vajeni podnebja, v katerem so živeli. Nekoč je povedal, da je prehodil toliko kilometrov, da je moral pozimi spati ob ognju zunaj, da bi se ogrel. Ojibvejski vodniki, ki jih je imel, so zaspali in ostali spati, ko je ogenj ugasnil, saj so bili vajeni podnebja, on pa se je zbudil trepetajoč, ko je ogenj ugasnil. Tako je ostal, dokler niso bili pripravljeni na ponovni sprehod, kjer se je njegovo telo lahko ogrelo z vadbo. Leta 1846 je oče Baraga s krpljami prehodil več kot 967 kilometrov, da bi lahko šel od kraja do kraja in jim pomagal, in le na ta način je lahko dosegel različna plemena, s katerimi se je želel povezati.
Oče Baraga je učil, da ljubezen do evangelija pomeni živeti evangelij
Za očeta Barago evangelij ni bil nedeljska maša, čeprav je bila pomembna za njegovo učenje. Učil je, da je evangelij nekaj, kar nekdo živi. V enem od svojih prvih pisem kot škof je poudaril pomen vsakodnevne molitve. Omenil je, da če Bog tako voljno skrbi za nas, kako potem mi ne moremo Bogu posvetiti nekaj minut svojega življenja? Omenil je tudi, kako neverjetno je, da lahko kopičimo zaklade v nebesih, ki za nas ne zahtevajo nobenih stroškov ... le predanost in pripravljenost, da svoja življenja usmerimo v življenje po besedah, ki jih je učil Kristus. Evangelij je bil nekaj, kar je potovalo z nekom, ne glede na to, kje je živel ali kaj je počel.
Pater Baraga je živel po besedah, ki jih je učil. Vsak dan je vstajal ob 4. ali 5. uri zjutraj, da bi imel čas za molitev. Te molitve so se dogajale kjer koli se je nahajal v tistem trenutku. Če je bil na prometnem mestu, je stal v kotu in molil stran od oči mimoidočih. Če je bil zunaj, je molil v dežju. Njegova prva ura je bila vedno posvečena stvarniku Kitchi Manitu.
Rad je delal z Ojibweji, saj so se zlahka učili in udejanjali, kar jih je učil. To je bilo nekaj, kar se je včasih razlikovalo od cerkva v Evropi, kjer so drugi obiskovali mašo in so bile cerkve lepo okrašene, vendar tisti, ki so hodili v cerkev, niso živeli evangelija tako enostavno in brez zadržkov kot Ojibweji. Omenil je, da so bile majhne cerkve, ki so jih zgradili Ojibweji in niso bile prijetne na pogled, najlepše zgradbe, kar jih je videl, saj je vedel, da so Ojibweji te zgradbe gradili s srcem. Očeta Barago je ob tem pogledu napolnilo srce.
Oče Baraga se je razlikoval od drugih misijonarjev, ki so delovali med domorodci
Med številnimi misijonarji, ki so delali z domorodci, in načinom, kako je oče Baraga delal z domorodci, je mogoče opaziti očitne razlike. Nekoč je bilo prebrano, kako so misijonarji, ki so prišli delat z ljudstvom Lakota, svojim otrokom odločno povedali, da je celo način, kako domorodci nosijo svoje otroke na hrbtu, napačen. Ko so njihovega otroka videli pri tem, so ga zaradi tega ošteli. Domorodni svet ni bil sprejet in da bi se domorodec naučil krščanstva, se je moral odpovedati celotni svoji kulturi. Oče Baraga je bil drugačen.
Križ očeta Barage za njegovo cerkev na otoku Madeline - z dovoljenjem muzeja Madeline Island
Oče Baraga se je naučil jezika Ojibve in si je želel, da bi se vsi misijonarji, ki so delali z Ojibveji, naučili tudi njihovega jezika. Oče Baraga je spodbujal domorodce, naj ostanejo s svojimi družinami. Oče Baraga jim je tudi pomagal ohraniti svoje kulturne navade in dodati evangelij in evropsko kulturo le na načine, ki bi prispevali k njihovi večji blaginji. Tudi pri tiskanju svojih molitvenikov so jih poimenovali molitvenik "Otawa" ali molitvenik "Otchipwe". Evangelij je bil njihova naloga, da zanj skrbijo in ga pomagajo širiti. Šele leta 1846, ko je bilo večja potreba po dokazovanju, da so Ojibveji kristjani, je oče Baraga spremenil naslov knjige v molitvenik "Katolic".
Oče Baraga ni oviral Ojibvejev pri nabiranju divjega riža, javorjevega sirupa ali pri nabiranju, temveč jih je prosil, naj s seboj prinesejo evangelij in ga živijo v svojem vsakdanjem življenju. Eno njegovih največjih veselj je bilo, da so se nekateri od njih, ko so potovali po sladkor, v nedeljo vrnili in se nato odločili iti k maši. Ni imel večjega veselja, kot ko je na sobotni dan videl, kako se njihovo mesto pojavlja za vogalom.
Moj glavni primer je bil ta križ, ki ga je izdelal za svojo cerkev na otoku Madeline. V središču vsakega križa je bil krog, v vsako smer pa sta bila dodana dva trna. Kristjan razume, da je to trnova krona, ki jo je nosil Kristus. Domačin razume, da je to zdravilno kolo, pri čemer je vsaka smer označena z dvema trnoma. Tako je tudi v tem križu mogoče videti ohranitev njihovih tradicij.
Ta križ lahko najdete tudi na pokopališču Madeline Island. Tam Ojibwejev niso prosili, naj prenehajo s tradicijo gradnje hiš na grobovih ljubljenih, temveč so preprosto dodali križ na vrh hiše za Ojibweje, ki so se odločili za krščanstvo.
Medicinsko kolo Ojibwe
Oče Baraga je učil miru
Oče Baraga je prepoznal izzive, s katerimi se soočajo Ojibveji. Alkohol je pri Ojibvejih povečal nagnjenost k temu, da si drug drugemu povzročajo škodo. Potem ko je na eni od svojih prvih misij sam prestal izziv z Ojibveji in videl škodo, ki jo alkohol povzroča drug drugemu, je oče Baraga prisegel, da bo nato opustil alkohol. Na vseh misijah očeta Barage se je pričakovalo, da se Ojibveji ne bodo več udeleževali "ishkotewaba". Podpisali so zaveze, da se bodo vzdržali in da se od njih pričakuje, da bodo trezni, še preden je oče Baraga začel delati z njimi, oče Baraga pa je zavrnil delo z nikomer, ki je bil pod vplivom alkohola. Posledično so Ojibveji začeli uvajati dodatne previdnostne ukrepe, da bi zagotovili, da se iškotewabo ne bo našel v njihovih regijah. Na otoku Madeline, ko je tam delal oče Baraga, so Ojibveji prepovedali vnos kakršnega koli alkohola na otok, da bi zagotovili, da ga ne bodo uživali.
V tistem času so se Ojibweji še vedno spopadali z Dakotami. Oče Baraga je opazil, da se je, ko je eno pleme ubilo ali ranilo drugo pleme, zaobljubilo maščevanja. To je nato ubilo ali ranilo stranko, ki je povzročila napad. Nato se je zaobljubilo maščevanje. To je nato še naprej podžigalo bitke med plemeni. Oče Baraga je nato uporabil evangelij, da bi učil odpuščanja in vcepljal mir med drugimi plemeni in znotraj svojega. Ojibweji so se nato, ko so postali kristjani, zaobljubili, da bodo živeli drugačno življenje, v katerem ne bodo škodovali svojim bratom in sestram, ne glede na to, iz katerega plemena so bili.
Oče Baraga je pomagal Ojibvejem obdržati njihova ozemlja v času, ko se je to zdelo nemogoče.
Poleg tega je oče Baraga storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi jim pomagal ostati na svojih zemljiščih. Z viri, ki jih je imel na voljo v cerkvi, je kupil zemljišča za svoje misijone. Ko je bilo varno, je to zemljišče podaril Ojibvejem. Na ta način so bili Ojibveji, tudi ko je vlada želela, da se preselijo na drugo lokacijo, še vedno zakonito upravičeni do določenih zemljišč. Vlada jih nato nikakor ni imela pravice preseliti. Velik del rezervata L'Anse je delno posledica zemljišč, ki jih je oče Baraga pridobil v imenu Ojibvejev.
Prizadevati si, da bi Ojibveji ostali na svojih zemljiščih, je bil težak boj, saj je bil Zakon o preselitvi Indijancev kongresni zakon, ki je nalagal njihovo preselitev v regije zahodno od Mississippija. Vlada je bila takrat zelo prisiljena pomagati očetu Baragi na kakršen koli način. Čeprav so bile sklenjene pogodbe, ki so določale, da bodo Ojibveji prejeli določene predmete, ki jim bodo pomagali pri napredovanju do trajnostnega življenja na določenem zemljišču, teh predmetov običajno niso zagotovili, ko je prišlo do sodelovanja z očetom Barago. Kljub težavam so Ojibveji še vedno sodelovali z očetom Barago in mu pomagali graditi zavetišča, kmetije itd., da bi lahko živeli samostojno v evropskem svetu, ki je prihajal v njihovo smer. Oče Baraga ni prejel nobenih sredstev prek nobene pogodbe, čeprav so trgovci s krznom in drugi prejeli velike vsote denarja. Oče Baraga je ta denar za svoje misije pogosto zaslužil s potovanji nazaj v Evropo, da bi lahko od ljudi pridobil sredstva za pomoč. Ta denar je nato dal cerkvi in tudi takrat je imel oče Baraga včasih težave s prejemanjem danega denarja. Le dokazilo o zapiskih drugih mu je omogočilo, da je pridobil ta sredstva.
Očetu Baragi je bilo resnično mar
Če pomislite, da so njegove številne misije in številne ovire naredile očeta Barago za človeka z močno notranjostjo, boste ugotovili, da je ravno nasprotno. Oče Baraga je imel neverjetno občutljivo srce. Znan je bil po tem, da je bil včasih za prižnico in je imel pridigo (pridigo) tistim, ki so bili tam, in ko se je kaj dotaknilo njegovega srca, je jokal. Bil je celo čas, ko se ga je, ko je govoril o Kristusu, ta trenutek tako ganil, da se je moral umakniti s prižnice in se ni mogel več vrniti.
Če želimo videti povezavo med očetom Barago in njegovim srcem ter kako se to povezuje z Ojibweji, moramo le pogledati v slovar očeta Barage pod besedo »srce«. Tam lahko vidimo vse načine, kako je srce opredeljeno v kulturi Ojibwejev, pa tudi to, kar je oče Baraga želel sporočiti misijonarjem, ki jih je pripeljal v tujino. Zavzema približno dva cela stolpca slovarja in najdemo opise, kot so »Imam dobro srce, imam veliko srce, moje srce je tako zelo, moje srce je žalostno (je žalostno), iz vsega mojega srca, moje srce je utrujeno od žalosti in žalosti, prihaja v moje srce.« Ni boljšega primera med načinom življenja Ojibwejev in načinom življenja Evropejcev, ki izhaja bolj iz logike in manj poudarja srce. Oče Baraga je razumel, kaj pomeni resnično skrbeti, zato se je njegovo srce zlahka vključilo v kulturo Ojibwejev.
Oče Baraga je tudi razumel, da je treba za pridobitev zaupanja Ojibvejev z otroki ravnati z največjim spoštovanjem in skrbnostjo. Ko je prvič odšel v svojo misijo L'Anse, so ga sprva sprejeli z nezaupanjem. Nato je skrbel za otroke Ojibvejev. Včasih je ure in ure ostal pokonci z otroki in pel gospel pesmi v jeziku Ojibvejev. Šele ko so vsi otroci zaspali, je sam našel počitek. Ko so Ojibveji kmalu videli, da je nekdo vreden zaupanja, so želeli le še pomagati očetu Baragi in kmalu se je njegovo poslanstvo razširilo. Vedno si govorim, da je treba, da bi ta misijonar krstil več kot tisoč posameznikov in da bi k njemu pripeljali svoje otroke, da bi jih krstil, imeti v tistem času zgled neverjetne skrbi in skrbi za posameznika in njegove družine. Ojibveji, ki so bili željni razumeti namere in motivacije posameznikov, so mu bili pripravljeni zaupati te naloge le, če bi bili popolnoma prepričani, da mu je mogoče zaupati. Navsezadnje številke kažejo na njegovo raven sočutja.
Pater Baraga je svetnik za vse kristjane
Ko je moral oče Baraga ustvariti besede za Ojibveje, da bi razumeli, kaj uči, jih ni učil tradicionalne katoliške terminologije za to, kar so se učili, temveč je učil o temeljnih načelih, ki stojijo za vsako od besed. Oltar je bil znan kot molitvena miza, rožni venec kot molitvene kroglice (ali majhne okrogle kroglice), nedelja pa kot dan molitve. Vse, kar je učil, se je vrtelo okoli molitve in posameznikove povezave z Bogom. Nekaj besed je bilo treba opredeliti na alternativne načine. Nekatere od teh besed so vključevale katekizem, ki se je imenoval »Kateshim«. Evharistija se je imenovala »Eukaristiwin«. Katolik se je imenoval »Katolik« in neposredno pod to besedo je zapisal, da se katoliški kristjan imenuje »Katolik Enamiad«.
In order for one to be considered a Saint according to the Catholic Church one needs to have lived a virtuous life and have helped many people understand the gospel of Christ. There is no more clear-cut example of a person that not only had a reputation for good amongst the Ojibwe but also was a person that helped to bring forward the light and the beauty of the gospel of Jesus Christ. In this Father Baraga is deserving of the title that is offered to those who have had a reputation for such good in the world. That title is called "Kitchitwa" or Saint.