Katoliška vera očeta Barage
Vzgoja očeta Barage
Rojstni kraj očeta Barage
Ljubljana, Slovenija
Oče Baraga se je rodil leta 1797 v Ljubljani v Sloveniji. Njegova mati je umrla, ko je bil star osem let, oče pa pri petnajstih. Pred materino smrtjo sta zanj skrbela strica Ignacij Baraga in Barnard Jenčić (približno 1805–1811). Tukaj ga je učil zasebne ure pri učitelju. Leta 1811 je zanj skrbel Jurij Dollnar (George Dolinar), laični profesor kanonskega prava in cerkvene zgodovine v škofijskem semenišču v Ljubljani, ki danes velja za glavno mesto Slovenije. Jurij je v svoj dom sprejemal obetavne študente, da bi zanje skrbel. Tukaj je oče Baraga diplomiral iz civilnega in kanonskega prava ter dokončal dodiplomski študij.
V času, ko je bil tam oče Baraga, je bila Ljubljana sredi Napoleonovega obdobja, v katerem je Napoleon iz Francije prevladoval nad velikim delom Evrope. To obdobje je vzrok za razpad Svetega rimskega cesarstva leta 1806. Dopoldne je postajal, ko je bil Napoleon na vrhuncu svojega vpliva in ravno takrat, ko so bile "Ilirske province" priključene Prvemu francoskemu cesarstvu. Leta 1816 je ta regija postala avstrijska, le dve leti pred tem pa je bila po vsem svetu obnovljena Družba Jezusova.
Okoli leta 1817 je oče Baraga obiskoval pravno fakulteto na prestižni univerzi na Dunaju. Istega leta je profesor Vincint Weintridt, nekdanji jezuit, ki je bil prijatelj Clementa Marije Hofbauerja, priporočil očeta Barago Clementu. Kmalu zatem se je Baraga pridružil Hofbauerjevemu krogu. Clement Marija Hofbauer je bil redemptorist in vodja kongregacije, ki si je želela živeti preprosto krščansko življenje. Glavni cilj redemptoristov je bil širiti evangelij najrevnejšim in najbolj zanemarjenim ljudem na svetu.
Leta 1815 si je Klemen marljivo prizadeval zajeziti nadzor države nad cerkvenimi zadevami in je bil tik pred tem, da bi ga odstranili z Dunaja, kar se je zgodilo dve leti preden se je oče Baraga pridružil njegovemu krogu. Kmalu zatem pa mu je cesar Franc in osebna avdienca pri papežu dovolila, da je leta 1819 na Dunaju ustanovil red redemptoristov. Klemen Marija Hofbauer je bil kasneje, 29. januarja 1888, beatificiran, oče Baraga pa mu je v njegovem imenu posodil pismo in priporočilo. Kasneje je bil 20. maja 1909 razglašen za svetnika.
Clement Maria Hofbauer
Na očeta Barago je vplival tudi Alfonz Liguori, ustanovitelj reda redemptoristov. Rodil se je leta 1726 in umrl leta 1787 v starosti 90 let. Alfonz je bil tudi odvetnik, preden se je odzval Božjemu klicu in postal cerkveni oče. Ko se je oče Baraga leta 1829 odločil priti v Združene države Amerike, je končeval prevod enega od Liguorijevih del. Alfonza je papež Gregor XVI. 15. septembra 1816 razglasil za blaženega, 26. maja 1839 pa za kanoniziral. Oče Baraga se je opiral tudi na besedila Tomaža Kempisa, ki je bil prav tako redemptorist. Napisal je klasično knjigo z naslovom "Posnemanje Kristusa". V njej je bilo skoraj popolno neupoštevanje dogme ali sistematične teologije. Oče Baraga se je pri opravljanju svojih administrativnih dolžnosti v cerkvi opiral na svoja dela in dela podobnih svetnikov.
Father Baraga graduated from the University in Vienna and obtained his degree in law in 1821. He then was ordained as a priest in 1823. He spent the following four years as a Curate of Smartno, followed by three years at Metlika. During this time Father Baraga's fame as a confessor became widespread among the faithful, while his simplicity of manner attracted many to the church. One can see the region in which Father Baraga has his parish in the photo to the right. He was a priest in this region between the years 1828 and 1830 when he was between the ages of 31 and 33 years of age.
Metlika, Slovenija, kjer je imel župnijo pater Baraga
Oče Frederic Rese
V tem času je v Združenih državah Amerike naraščala potreba po finančni pomoči katoliškim misijonarjem. Leta 1822 se je v Lyonu v Italiji začela pojavljati skupina, imenovana "Družba za širjenje vere". Leta 1828 je oče Frederic Rese, s katerim je kasneje sodeloval oče Baraga, ustanovil podobno društvo na Dunaju. To društvo je poimenoval "Družba Leopoldincev". Očeta Reseja so poslali v Evropo, da bi pomagal pri novačenju nemško govorečih duhovnikov. Med svojim bivanjem tam je uspel dobiti avdienco pri cesarju, čigar brat je bil kardinal nadškof Olmutza. Društvo je 30. januarja 1829 odobril papež Leon XII. Istega leta je oče Baraga zaprosil za dovoljenje, da se prijavi v društvo in vstopi na ameriško misijonsko področje.
Evropski vplivi očeta Barage
Evropa je imela velik vpliv na misijo očeta Barage v Združenih državah Amerike. Čas, ki ga je preživel tam, mu je v bistvu omogočil, da je dozorel v svoji sposobnosti sožitja z ljudstvom Ojibwe in živel življenjski slog, ki je vključeval veliko žrtvovanja, strpnost do ljudi, ki jih ni poznal, življenje brez nepotrebnih materialnih predmetov ter sposobnost in zmožnost pomagati domorodcem, ki so doživljali znatne spremembe v zvezi s svojo zemljo, in sposobnost govoriti z veliko večino raznolikega prebivalstva, ki se je preselilo v to regijo in iz nje, vključno z ljudstvom Ojibwe.
Med bivanjem očeta Barage v Evropi je izpopolnil svoje jezikovne spretnosti. Ko je prispel v Združene države Amerike, je že tekoče govoril več jezikov, kar je navedel v pismu o nameri, ki ga je poslal očetu Reseju.
"Rodil sem se 29. junija 1797 v Iliriji, škofija Laibach, v kraljestvu Avstriji. Posvečen sem bil 21. septembra 1823. Govorim nemško, ilirsko [slovensko], latinsko, francosko, italijansko in angleško."
Med njegovim bivanjem v Evropi so spremembe režima naložile tudi spremembe in premike v šolskem sistemu, zaradi česar je moral spremeniti številne jezikovne jezike. Te preizkušnje so mu na koncu koristile med njegovim bivanjem v Združenih državah Amerike, saj ni le dojel in razumel vzorce v jeziku Ojibwe, temveč je napisal tudi prvo slovnico o jeziku Ojibwe v angleščini, ki jo je ob prihodu šele začel zlahka govoriti. Zdi se, da so mu te jezikovne spremembe v času njegovega bivanja v Evropi vzbujale tudi sočutje do ljudstva Ojibwe, saj je večkrat govoril o tem, kako so si v času prehoda želeli ohraniti imena dežel in krajev, kjer so živeli. Njegov ogromen prispevek k največjemu slovarju Ojibwe se je izkazal tudi za dokaz njegove želje, da bi se drugi povezali z ljudstvom Ojibwe na podlagi njihovega jezika.
Emperor Joseph II
Med njegovim bivanjem v Evropi je v njegovi regiji prišlo tudi do znatne spremembe vodstva. Napoleon si ni prisilil vstopa v regijo, kjer je živel oče Baraga, temveč se je spremenila tudi avstrijska politika, saj je novi avstrijski cesar Jožef II. leta 1764 prevzel položaj njegove matere cesarice Marije Terezije. To reformo je začel z ustanovitvijo dela, imenovanega "Edikt o strpnosti", ki je spremenil način delovanja Rimskokatoliške cerkve v srednji Evropi. Uporabljen je bil kot orodje za omejevanje izzivov, ki so se pojavljali znotraj različnih ver v regiji, pa tudi za spreminjanje izobraževalnega sistema. Ustanovil je tudi splošno semenišče, katerega želja je bila izobraziti duhovnike, ki so bili bolj odprti za ideje o strpnosti in pastoralnem delu. "Leta 1784 je Rautenstrauch zapisal, da je treba 'študente ob vsaki priložnosti poučevati o krščanski strpnosti in jih nanjo navajati'. Povzetek uradnega cerkvenega reformnega pogleda na strpnost je zapisal:
"Resnično strpen človek, čeprav je zvest svojemu prepričanju, ne smatra ljudi, ki izpovedujejo drugačno prepričanje, za sovražnike Boga, resnice in vrline; ne sovraži jih, ne preganja ali obsoja. Namesto tega jih ljubi kot svoje brate, kot bitja enega in istega Boga."
To splošno cerkveno stališče se je izkazalo za vodilo očeta Barage med njegovim časom z ljudstvom Ojibwe. Čeprav je imel drugačen pogled na religijo od njih, kar je večkrat odkrito povedal, je še vedno vodil strpnost in sočutje v središču svojega delovanja. Njegova mnenja niso bila mnenja, ki bi ljudstvo Ojibwe silila k določenemu načinu življenja, temveč so bila v središču njegovega zgleda žrtvovanja, ki je temeljil na evangelijskih načelih.
Njegova regija je bila tudi v središču boja med cerkvijo in državo. Politični režimi, vzpostavljeni med Napoleonovimi vojnami, so povzročali nenehne boje med cerkvijo in državo, pri čemer je država na koncu lahko vplivala na verske ustanove na teh območjih. Tisti, ki so bili določenega sistema prepričanj, so lahko poučevali na določeni lokaciji le, če jim je država to dovolila. To je ustvarilo situacijo, v kateri se je duhovščina morala seliti iz države v državo, iz mesta v mesto, na podlagi zakonov, ki jih je takrat uvedla vlada. Baraga je nato na koncu prišel do sistema prepričanj, podobnega mnogim, s katerimi je delal, ki se je močno nagibal k temu, da ima Cerkev svojo lastno avtoriteto zunaj države. Imel je izkušnje iz prve roke, kako lahko vpliv vlade vpliva na verske sisteme prepričanj tistih, ki so jim bili vsiljeni takšni zakoni. To je na koncu vplivalo na njegovo vztrajnost pri zagotavljanju, da so imeli Ojibweji pravico ostati na svoji zemlji, ne da bi bili pod vplivom vlade.
Gibanje janzenizma, čeprav je nasprotoval prepričanju o izvirnem grehu, se je privlačilo za nekatere vidike očeta Barage, ki jih je opisal Blanning: »Najprej in predvsem je bilo proti tradicionalni baročni pobožnosti. Izdalo je svoje izvore kot gibanje pismenih elit in zahtevalo preprostost namesto razkazovanja, strogost namesto razkošja, strogost namesto razvajanja, zanikanje namesto čutnosti. Janzenisti so bili ekumenski: vztrajali so pri uporabi domačega jezika vsaj za pisma in evangelij med mašo; njihova idealna cerkev je bila prazna dvorana.«
To se je izkazalo za najbolj uporabno med ljudstvom Ojibwe. Njihov način življenja je bil preprost, saj so zahtevali le okraske, potrebne za preživetje, kroglice na čevljih, pasove in pipe ter poslikave na obrazu. Razkošja ni bilo mogoče najti v vigvamu, kjer so si Ojibweji zgradili domove iz začasnih vej in brezovega lubja. Edina ekstravaganca, v katero je vložil oče Baraga, je bil cerkveni zvon in cerkev, ki je bila večja od protestantske cerkve, zgrajene na otoku Madeline kmalu po njegovem prihodu, vendar je tudi takrat raje videl, da bi Ojibweji obiskovali protestantsko šolo, kot pa da sploh nimajo izobrazbe. Ojibweji so pogosto komentirali, kako morajo Evropejci, ki so jih srečali, na tak način razkazovati svoje bogastvo. Oče Baraga je bil po tem, ko je leta 1853 postal škof, na poroki s francoskim cesarjem. Ko mu je francoski cesar dal ciborij (skodelico, ki se uporablja pri posvetitvi obhajila), ga je na koncu prodal, da bi zbral denar za svoje misijone. Ni imel nobene povezave z razkošjem, temveč s preprostostjo, disciplino in žrtvovanjem.