About the Author
Nisem bil vzgojen kot katoličan, vendar me je vrsta dogodkov pripeljala do spoznanja očeta Barage. Ta izjemna serija čudežev je omogočila, da je ta stran lahko prišla v ospredje. Prosim, preberite zgodbo o tem, kako se je odvijala moja raziskava o očetu Baragi.
Biti krščen kot kristjan
Ko sem bil star 17 let, sem spoznal evangelij in se pridružil cerkvi, pri čemer sem se odločil za krst. Nisem mogel odložiti svoje želje po učenju o Kristusovem življenju in postal sem kot čebela medu. Medtem ko so drugi mojih let iskali zabavo, ki bi se je lahko udeležili, sem se jaz vsako jutro zbudil zgodaj, da bi šel na tečaje in izvedel več o Kristusu in njegovem življenju. Vsak dan sem preučeval svete spise in se učil o Kristusovem življenju. V cerkvi sem imel vodstvene položaje in bil misijonar, ki je druge učil o evangeliju. Potem ko sem spoznal Kristusa, sem vedel, da želim živeti svoje življenje posvečeno Bogu. Vsako nedeljo sem obiskoval cerkev. Oblekel sem se v nedeljsko obleko, sedel v cerkvenih klopeh in poslušal ljudi, ki so govorili o svoji povezanosti s Kristusom in o tem, kako je on oblikoval njihova življenja. Medtem ko sem sedel in poslušal, sem se učil o veri, desetini in daru Svetega Duha.
Skozi to cerkev sem zgradil iskren odnos s Kristusom. Čeprav me je cerkev veliko naučila o Kristusu, so v cerkvi pričakovali, da si človek zgradi osebni odnos s Kristusom, kar se lahko zgodi le s preučevanjem svetih spisov in osebno molitvijo. V tem času sem vsak dan bral evangelij, nato pa sem dvakrat na dan pokleknil, da bi molil k Bogu in poslušal njegov glas, ki bi mi prinesel tolažbo v težkih časih, me naučil lekcij, ko sem bil v stiski. Dejansko je bil največji nauk, ki sem ga prejel, tale: »Molite iskreno, kajti ko boste molili, se bodo nebesa ustavila in bila pozorna na vaše prošnje. Poskrbite, da boste dovolj dolgo čakali, da boste slišali ta odgovor.« Sčasoma je moja vera rasla ne le v sami cerkvi, temveč tudi v mojem osebnem odnosu s Kristusom.
Heidi Swalve (avtorica) pri križu očeta Barage dve leti po svojem prvem obisku leta 2020.
Preobrat usode
At the age of 27, one night I kneeled down to say my prayers as I always had. Prayers for me were something that were done from the heart. I would call on God, wait to know that he was there and was listening and then I would share about what I was grateful for and tell God the challenges that I faced and asked for help. This night was the first night that was different. For the first time I would have what others call 'a vision'. In this vision I saw a waterfall and I heard 'a voice' that said, "The man who you will marry will bring you to this waterfall. I saw the image of a two-tiered waterfall, one that I had never seen before. And then the image was gone.
After it happened I simply cast what just happened away. I chalked it up to my imagination and didn't pay any attention to what had transpired. In addition my part-time hobby was waterfall hunting. I would check out waterfalls all over my region and I knew that none like this existed. I went about my daily life without a second thought about this thing that happened to me.
Two weeks later I kneeled down to pray again as I did every night. As I was in the middle of prayers the same thing happened. I saw this waterfall in front of me and heard that same voice, "The man who you will marry will bring you to this waterfall." At this point I knew that it couldn't be 'me' that was creating this. I laughed it off the first time, but now this was the second time this showed up. I paid attention. "God...if this is you...show me the dimensions of the waterfall." In that moment I saw a silhouette of a man and woman walking out together. I knew that one was me, but the other I did not know, but I could tell he was taller than me and his general stature. I could also tell the dimensions of the waterfall.
Then one day I went to visit Minnehaha Falls. Some of the pathways at the falls were under construction so as I went to that location I had to find my way around the tape and signs in order to get there. I wondered what was happening there. I then found a bridge where no one could be found, jumped up and sat on the edge of it and watched the water flow underneath me. It was one of my favorite locations. A man and his wife were on the opposite side of the bridge. When I saw his wife go underneath the bridge I wondered if he knew what was happening at that location. I yelled out to him, "Do you know what is happening with the construction at the falls?" He walked over to me. I saw his wife come up from under the bridge and it turned out to be a man, his son. I felt instantly dismayed that I had asked the question. Nevertheless, maybe there was a reason that God put this man in my life to show up that day, so I talked.
He asked the question of me that day, "Do you know about the second waterfall that was here?" I said 'no', but did not press further. As I was talking with him as well I found out his son was looking for fossils on the stones there. As his son went down under the bridge I looked at him and randomly said, "You have to use your intuition. You can't choose the stone, the stone has to choose you. Look for the stone that chooses you." I didn't know where that random piece of advice came from but it worked. He looked at the water at the different stones and then saw one and picked it up. Sure enough this stone was filled with fossils and he brought it up from the water to look at. Then the man left and I was left with his son. We talked for a little while longer. I had a card in my purse from my church. I thought that maybe the whole purpose for this visit was so that this man and his son would become a member of the church. I gave him the card and wrote down my email on there.
Two weeks later I received an email from him. I then sent him a litany of information on my church. I was determined at this point knowing that God put him in my life to have him be there. He wasn't interested, but I persisted. He invited me over to his place and we talked for quite a while. Eventually, after another few weeks of discussion, I finally agreed to meet with him again...at Minnehaha Falls. This time though he brought me to the second waterfall. I remember the moment that I saw this waterfall hidden in the back of the falls. It was a two-tiered waterfall. I remember looking at the spot where I saw the waterfall, I looked at the waterfall, then I looked at him. "No....this couldn't be!" I did this about six times just standing there and staring. I knew right in that moment that this man would be in my life...I knew that I was to marry him. It was the first time that I had a vision and it was the first time that the vision came true. In his world, in all irony, he received the same signs and wonders...and then he knew he was to be with me as well.
I then started to work twice as hard to have him be a member of my church. He was not interested. I knew that in the end he had no desire to be a member. I was so incredibly confused but I was now faced with a decision. I had to choose between God and God. I had to choose between the God of the church that said that the way that I learned was the true way to God or I had to listen to the God that spoke to me individually. For weeks I was torn, completely torn. Finally, after going through my own personal dilemma, I chose to trust the God that spoke to me individually. I left the church and learned about his world. He would become my teacher as I set aside everything that I ever believed in. I had to trust that the path I was led onto was a path that God wanted me to understand. I would learn about Native spirituality.
Življenje v domačem svetu
I remember the first time I was introduced to a sweat lodge. I sat in a chair around the fire. A Dakota man went and tended to the fire with a pitch fork as he moved logs around. I watched and listened to the people around me. I was clearly the outsider. In a sea of red skin I was one of the two people there that had white skin, myself and the person I was called to be with. Little was shared with me and I preferred it that way as I took in this location that was completely foreign trying to make sense of my surroundings. Then the door was opened to the sweat lodge. A blanket was thrown back and a cavern was unveiled that led into this black location. The light of the fire was the only thing that brought some clarity as to what was inside.
People got up from their chairs and I saw them get on their knees and crawl into this cavern. I was next. In my Sunday skirt I got on my knees. I followed the person in front of me. I crawled my way through the lodge along side of the pit to find my place on the ground where the other women sat. In my hands was a towel. It was the only thing that I was instructed to bring with me. I waited for what was to happen next. The elder said something and then these large stones were brought in and placed in front of me. A blanket was brought down outside of this cavern and the inside became 100% dark. There was no light to be found. The person who was to the left of the door then took some water and I heard the sizzle produced from the heated stones and I felt the wave of hot steam hit my face. This was not my way of being in the world. I was used to my Sunday church. In that moment as I covered my face with a towel trying to endure the heat and sweat I remember asking God in my mind..."God...why did you bring me here?" Little did I know what this journey would prepare me for.
Over the next ten years my life would completely change. The way that I had formally viewed the world would not be the same. My world where prayer was the way of accessing God would change as I looked around me. I watched the signs that nature gave, listened to the stones and the trees. A pinch of tobacco as a thank-you for the gifts that were offered was normal. Food was left out at the beginning of each meal for the spirits. I learned to identify bird feathers from all types of birds: grouse, pheasant, eagle, hawk. I learned about the Native pipe. I learned about caring for bundles. We had a sweat lodge on our property and I learned what it took to care for a lodge. I was a student to learn about the Native traditions and practices. I was a student and the person I was with was my teacher. I didn't speak of my Christian background during this entire time. I let go of my prayers and the reading of the scriptures to learn of a completely different way of being.
God wasn't a person to be accessed morning and evening and on Sunday's anymore. Listening to God and what he wanted for me in that moment became a 24/7 quest. I would listen to the nuances of what the Christian world would call the "holy spirit" or promptings. I would wait for peace to affirm what I was supposed to do. I would get random inklings and then I would follow them and see where they took me. I learned about what was considered "Indian time" which meant that one was simply to 'feel into' when they were supposed to leave for an event. It may be early, it may be late. In the end though whenever you arrived at these native gatherings, you were always 'on time'. No one was accused of being late and whenever someone arrived the gathering began. Magic happened in these moments and I saw God in a whole different light.
Suddenly the life of Christ actually opened up to me. Even though I didn't speak his name, I had so much more compassion for his walk. I understood that possibly His work with the water might have been more about his 'communication' with the water than his power over the water. I saw that when he was 'called' to go to different locations, that this may not have been strategy, but he was listening to God, truly trying to understand where God was to place him next. I understood that his healing cusped what I learned about healing in that world. When I sacrificed my food and water in a vision quest, Christ's 40 days in the desert became real and I wondered if he felt like I felt when I had the tiniest drink of water myself. Christ became real. I felt as though I was truly learning to live a 'thy will be done' life as I listened and prayed in earnest to know God's calling for me and to ultimately say 'yes' to whatever God put in front of me. The Native World changed my life.
Moj starešina Ojibwe in iskanje vizije (2017)
Bi šel na Vision Quest? Za zajtrk sem sedel za mizo z nekaj prijatelji in partnerjem. Še vedno se spomnim, kje sem sedel, ko mi je bilo zastavljeno to vprašanje. "Ne ... nikakor. Preveč je za to. Na to nisem pripravljen."
Vedel sem, kaj je vključeno v iskanje vizij. Pri iskanju vizij si sedel sam v divjini z malo več kot odejo in oblačili, ki jih je nosil. Štiri dni si bil tam zunaj in molil, da bi izvedel, kaj je Bog pripravil za tvoje življenje. To se ni končalo. V teh štirih dneh si se postil brez hrane in vode. Ni bilo tušev, ni bilo hotelske sobe ... bil si samo ti in tvoje misli ... in vera v Boga, da te bo prepeljala skozi. Poleg tega je veljalo za štiriletno zavezo. Takšna stvar ni bila za tiste s slabim srcem. Bila je resna predanost.
Po predstavitvi sem vedel, da tega nikakor ne morem storiti, vendar me je ta misel preganjala. Končno sem po nekaj časa molil o tem. Odgovor je bil "da" in v sebi sem zastokal, saj sem vedel, da bi moral Bog iz nekega razloga iti.
Predstavili so mi osebo, ki me bo podpirala. Poznala je protokole in kaj je bilo potrebno. Približno teden dni pred iskanjem sem začel sestavljati, kar je bilo potrebno. Izdelal sem molitvene vezice in pripravil molitvene zastavice. Vzel sem domorodno pipo, ki sem jo izrezljal, skupaj s steblom ruja, ki sem ga nosil v torbi za pipe, ki sem jo dobil ob svoji prvi pipi. S seboj sem vzel tudi odejo. Spakiral sem še druge potrebščine, ki jih bom potreboval pred in po iskanju, nato pa sem se odpravil v Bear Butte, kjer bom sodeloval s svojim starešino Ojibwe, ki me bo postavil na goro.
Spominjam se, da sem v daljavi zagledal goro, ko sem zavil za vogal. Bila je veličastna in je izstopala sama po sebi. Domorodno prebivalstvo že stoletja prihaja na to goro, da bi molilo in sodelovalo v iskanju vizij. Le s tradicionalnim starešino je bilo dovoljeno biti na gori in moliti. Moj starešina je na to goro hodil vsako leto zadnjih 25 let. Svoja iskanja vizij je opravil na tej gori in kmalu mi je dovolil, da storim enako. Kmalu sem se vzpenjal na goro in iskal mesto, kjer bom sedel in molil naslednje štiri dni.
Končno je prišel moj prvi dan iskanja vizij. Šel sem na mesto, kjer sem moral razgrniti svoje molitvene vezice, in tam je ležal nož. Glede na to, da sem bil podvržen naravi, kojotom itd., sem bil hvaležen tistemu, ki ga je tam pustil, saj sem se v tistem času počutil, kot da sem zaščiten pred tem neznanim svetom. Po koncu iskanja tisto leto sem nož prinesel nazaj v tabor in ga izročil osebi, ki me je podpirala. "Hvala," sem rekel in ji povedal, da sem hvaležen tistemu, ki ga je tam pustil, in jo prosil, naj mu ga vrne. "Oh, ne ..." je rekla, "Nihče ti ga ni pustil tam. To je bilo darilo duhov!" Nisem vedel, kaj je s tem mislila, in me je še vedno zanimalo, ali ga je tam pustil še kdo drug. Čeprav sem povprašal naokoli, nisem našel nikogar, ki bi priznal, da mi je tam pustil ta nož, vendar sem se spraševal, kaj je bil namen tega posameznega noža, ki je bil iz nekega razloga puščen meni. Na njem je bil napis "Pionirka". Spraševal sem se, kaj to pomeni, prinesel sem ga domov in se vprašal, ali bo to kdaj igralo vlogo v mojem življenju. Postavil sem ga v svojo pisarno, kjer sem ga lahko videl in se spominjal tistega dne.
Kaplan, ki je spremenil moj svet.
Med tem časom dela z nekaterimi domorodci sem se naučil o škodi, ki je bila ustvarjena v katoliški cerkvi med domorodnim prebivalstvom. Iz prve roke sem slišal pričevanja o tem, kaj so domorodci doživeli. Bil sem izjemno zgrožen nad tem, kar sem slišal. Glede na moje razumevanje evangelija sem vedel, da se te stvari nikoli ne bi smele zgoditi v Kristusovem imenu. Internati, ki silijo druge, da se odpovejo svojemu jeziku, kulturi, identiteti, da bi jih prisilili v novo identiteto, medtem ko nato uporabljajo Kristusovo ime za zlorabo, so bili vse, česar evangelij ni predstavljal. Po teh zgodbah nisem imel več želje sodelovati v cerkvi. In potem bi imel Bog spet drugačen načrt zame, saj bi se moral soočiti z enim krajem, kjer sem imel največji odpor. Domorodni svet bi me pripeljal naravnost v katoliški svet.
V tem času se je moj odnos z zakoncem končal. Medtem ko sem bila avgusta 2018 drugo leto odsotna na iskanju vizije, sem se vrnila in izvedela, da si želi ločitve. Glede na okoliščine sem vedela, da bom morala poiskati drugo prebivališče in hkrati začeti drugo službo. Začela sem iskati službo in kmalu se bo začelo moje novo življenje. Zdaj bom prepuščena sama sebi.
Ko sem prvič slišal za službo, sem dejansko zastokal. Dobili so priložnost za razgovor v katoliški šoli. Ko sem bil v čakalnici na razgovor, sem pogledal gor in že v tistem trenutku sem vedel, da bom službo dobil, še preden se je razgovor začel. Na steni je pisalo: "Kako si lahko pionir?" V teh trenutkih se nekako zgodi neko notranje "zavedanje". Vsak drug bi rekel: "To je nož. Lahko pomeni karkoli." Ampak ta nož dve leti do tistega trenutka ni pomenil ničesar. Ne moreš ga definirati ali opisati. Na podlagi tistega trenutka sem "vedel", da ... bom dobil službo. Vzdihnil sem in šel na razgovor in se sploh ne spomnim, kaj je bilo rečeno, razen tega, da so me vprašali, ali hodim v krščansko cerkev ... kar sem tudi storil. Takoj po razgovoru so me razkazovali po šoli, pred njim pa so potrdili moj dejanski sprejem.
The chaplain of the school sat next to me for the first time. I had never met a priest before and I could feel the immediate feeling of peace follow not long afterwards. It was unexplainable and filled my being. Knowing about the 'fruits of the spirit' I knew that it was impossible for someone to carry the feeling of peace and not be from God at the same time. This notion had me wonder then who this man could have possibly been and all the things that had transpired in the past of the Catholic Church. He said his name was "Father Kevin". I introduced myself. I was Heidi.
Over time I was able to learn more about the Catholic Faith. I went to mass. I was offered communion and as a Christian which filled my heart. This was for me the thing that was the most missed about going on the journey that I had been on and to be accepted in this way allowed for my heart to open more to the church. I could also see that he had a heart-felt connection to the gospel and that for me was something that was utterly important for anyone who was in the position to teach it. In addition I was able to share little pieces about myself and how the native world connected to the gospel. When he greeted me it was done with great enthusiasm and my thought was wondering if I greeted everyone else like this how they would then feel that they were special. I could see that he was devoted to the gospel in a beautiful way. I wished that there were opportunities for me to connect with him more so that I could learn from him, but I knew that the opportunities that I had were limited due to my working in a completely different department. None-the-less, I attempted to have utilize the different opportunities available and my heart continued to open to the religion.
After work he would leave the chapel open for me to pray which was the greatest place that I felt respite. After work I was able to just go to the chapel to sit and pray in solitude. It was the one time that I felt that I could breathe after the journey that I had been on and was continuing to go on. I could commune with the God that I knew to love and understand there. Often after work I would just go there and sit cross legged in front of the altar and share my deepest concerns with God. It was there that I was able to pour out my heart as I contemplated the journey that I was on. I couldn't understand why God brought me to these many differing locations. Everything felt disconnected and disjointed. And I noted that when I spoke to people about these other ways of life, often I was met with harsh judgement. When I went back to my old church once and told someone that I had spent time learning for the natives, they congratulated me on no longer being 'lost'. When I spoke to someone who was Catholic about my previous religion, they said that I must not have been Christian. When I spoke to someone Native about Catholicism I was told, "You know that those two don't get exactly get along, right?" Each road seemed separate from each other and at a glance everyone else would have been equally confused about why I had 'chosen' to go on those separate paths. But for me I knew that this was not a choice. If I heard my Shepherds voice, I would follow, no matter where that led me. In a song from my former faith it said, "I'll go where you want me to go, Dear Lord, over mountain or plain or sea. I'll say what you want me to say dear lord. I'll be who you want me to be."
In those moments in front of the altar I could ask the hard questions that I didn't have time for in mass and in a place that felt comforting and familiar. How could this God who supposedly loved all his children cause such challenges to the Native people? Why were they so misunderstood? Why if we are taught as Christians to care for the least of these can we then judge another from another culture so harshly? How could this chaplain carry peace while still representing this religion that caused so much pain? How can all these religions be so much at odds against each other? How can the Christian religion which teaches so much about peace create so much unrest? Why would Christ loose his life just to have others use his name for their own desires? How can help with this reconciliation when there is so much division? Why must so many people play tug of war over their viewpoints with others instead of there being equal sharing? Why is it that each culture or religion I am a part of say that they are the only way to connect to God and unknowingly creating these rifts and divisions between everyone?
One day when I was at home contemplating these things I saw my Native pipe. In my mind I saw myself bringing this pipe to the school and inside the chapel. When I saw that I felt immediate resistance. No way. There would be no one in their right might that would allow a Native pipe in a Catholic chapel. I then saw the image again. I said no again. The third time I saw it and I said, "Fine...okay...okay." This was living a 'thy will be done life' learning to discern the nuances of God's voice in your own life. That day, reluctantly, I brought the pipe to the chapel with me in the pipe bag. I kneeled down as I always did in front of the altar and prayed. For the first time I didn't know what to say. I prayed that God would somehow be able to reconcile these varying paths. I prayed that Christ and the Saints would be with me as I went on this journey. Even if I could not speak, they knew my heart. In that moment I prayed to as many Saints as I knew the names of at that time. I prayed to St. Michael, to Mary, to St. Peter, to St. Francis de Assisi (who I had just learned about) and many more. Each time I prayed to a Saint I prayed that they would bless the pipe. Tears rolled down my face with each person that I prayed to. I will always remember that day.
Vrhunska pohodniška pot
V tem času na tej katoliški šoli sva se z mamo od babice plemena Ojibwe s severne strani jezera Superior naučili algonkinskega vodnega obreda. V tej šoli sva se odločila, da bova prehodila pohodniško pot Superior, in ko bova naletela na potoke in reke, ki se izlivajo v jezero Superior, bova pri manjših potokih darovala tobak in molila, nato pa bova imela celoten vodni obred pri večjih rekah. To potovanje sva delila na Facebooku in ga poimenovala »Naš sprehod za vodo«. Vodji v šoli sem povedal, kaj z mamo počneva. Rekla je, da če potovanja ne bom delil z nikomer drugim, bom lahko šel, kar me je še bolj utrdilo v dejstvu, da se svet staroselcev in katoliški svet ne povezujeta. Ta del svojega življenja sem moral ohraniti v tišini.
Da bi se pripravili na pot, sva se z mamo odločili, da bova na dan prehodili približno 11 kilometrov in najprej opravili celoten krog poti SHT na tekalni stezi. Na tej točki sva imeli nahrbtnike in vanje dodali še galonske vrče mleka, napolnjene z vodo. Vsak vrč je predstavljal 3,8 kg. Štiri od teh bi znašale približno toliko, kot bi nosili na hrbtu, sva ugotovili. Ko sva si z mamo nadeli 14-kilogramske nahrbtnike in zastokali pod bremenom, sva razmišljali? Strmeli sva v nadmorske višine pohodniške poti Superior in postali bolj ambivalentni glede poti. Kaj lahko pričakujemo? Ali nam bo sploh uspelo doseči ta podvig? Tudi najin sedemkilometrski dnevni trening na tekalni stezi naju ne bi pripravil na pot, ki je pred nama. Poleg najine običajne teže sva dodali še zaloge za vodno slovesnost Algonquin, ki so vsebovale školjke, puranje pahljače, tobak, palčke, dehidrirane jagode in še več. Imeli sva vodo, hrano in opremo ... in bili sva pripravljeni.
Prvo leto smo ob koncih tedna prehodili 290 kilometrov po poti. Kmalu smo postali znani kot mama in hči na poti in na poti smo srečevali ljudi, ki so slišali, da hodimo skupaj. Ob vsakem potoku, ki smo ga prečkali, sem vzela ščepec tobaka in ga položila k vodi. Moja mama je storila enako. Molili smo. Ob večjih vodnih poteh smo nato vzeli svoje obredne potrebščine in molili z vodo, pri čemer smo izvedli tradicionalni vodni obred. Pesem so peli v jeziku Ojibwe. Nič več kot leto kasneje sem te besede našel nanizane v slovarju osebe, ki sem jo zelo občudoval. Pogosto sem se spraševal, ali nas je oče Baraga slišal peti to pesem, medtem ko smo bili na poti.
Nibi Wabo
Endiya
Aqui Mesqui
Nibi Wabo
Hej ja hej ja hej ja hej ja hej
Hej ja, hej ja, hej ja ho
Dar domače pipe
Pred mano je bilo še eno leto mojega iskanja vizije. Prizadel je covid, moja služba na katoliški šoli se je končala in vedel sem, da je čas za potovanje. Zapustil sem svoje stanovanje in se spraševal, kam bom pristal. Nato sem se odpravil na tisto zadnje leto iskanja vizije in molil. Vedel sem, da je čas, da z mamo dokončam pohodniško pot Superior. Rezerviral sem kamp v bližini Dulutha, da se pripravim na potovanje tistega leta, ne da bi bil prepričan, kam bom pristal po tem.
Bilo je moje četrto leto iskanja vizij in nisem bil prepričan, kaj mi bo prineslo ... ampak vedel sem, da želim vedeti, kam bom šel. Zato sem sedel tam in molil. Tisto leto sem prejel dve viziji. Prva je bila podoba tistega, kar so Lakoti imenovali "Ženska z belim bivoljim teletom", ki jim je prinesla domorodno pipo ... ampak nisem vedel, kam naj grem. Poleg tega mi je ženska z belim bivoljim teletom na podobi podarila majhno pipo na podobi in rekla besede: "Za ljudi." V tem trenutku sem se prepiral. Nisem hotel pipe! Eno sem že imel ... V življenju nisem potreboval še ene pipe, še posebej, ker sem potoval in nisem vedel, kam grem. Odločil sem se, da ne bom nosil še ene pipe. Druga podoba, ki sem jo videl, je bila prekrižana pipa. Videl sem dve domorodni pipi z glavo navzdol in pecljema nad njima, ki sta ustvarila 'X', prekrižani eno čez drugo.
Ko sem se spustil z gore, sem bil razočaran nad Bogom. Ta čas na gori sem ravnokar molil za vizijo in nisem prejel ničesar, kar bi mi povedalo, kam naj grem. Niti odgovora nisem imel, ali naj potujem na jug ... ali na sever ... ali karkoli drugega. Nisem prejel ničesar. Kasneje sem se odločil, da se ustavim pri prijatelju v Pipestonu v Minnesoti, saj me je drug prijatelj prosil, naj mu nekaj odnesem domov. Potem ko sem zvečer ostal pri njem doma, sem pomislil, da bi morda moral iti v njihovo trgovino po dopustu in na poti nazaj, in nisem vedel, da bom kmalu našel odgovor.
Šel sem v Pipestone Depot, ki je bila prvotna železniška postaja v Pipestoneu, kjer so imeli svoje avtohtone pipe, avtohtone obrti itd. Občutek sem imel, da je tam nekaj zame (spet tradicionalno domorodno učenje), vendar prvič nisem videl ničesar. Odločil sem se, da se še enkrat ozrem naokoli. V tistem trenutku sem pogledal v to vitrino in tam pred seboj je bila ta ogrlica. Na njej sta bili dve pipi, prekrižani na sredini v obliki "X". Bili sta prekrižani pipi, tako kot sem jih videl v svoji viziji. Prvič sem videl ta simbol. Takrat sem vedel, da se bo nekaj zgodilo, in v mislih sem rekel: "Ohhhh neeee." Spomnim se, da so mi te besede rojile po glavi, ko sem s široko odprtimi očmi pogledal z ogrlice na desni strani in tam je bila Rona, ena od lastnic trgovine. Roke je imela sklenjene pod brado in je strmela naravnost vame. Nato je rekla: "Z Budom sva se pogovarjala ... in spraševala sva se, če bi želel ostati spodaj v Depotu?" Nisem mogel verjeti. Iskanje vizije je bilo pravilno. Našel sem naslednje prenočišče, poleg tega pa sem zdaj delal s pipo, ki je bila eden najsvetejših predmetov za domorodce, in je bila točno to, kar je bilo v viziji, ko sem dobil pipo in so mi rekli: "Za ljudi." Takoj po potovanju sem se odpravil na pot.
Otok Madeline
Potovali smo z avtom in na Facebooku sem objavil svojo naslednjo pustolovščino. Odpravljal sem se nazaj k jezeru Superior, da bi končal pohodniško pot Superior, in nameraval začeti kampiranje blizu Dulutha v Minnesoti. Ne da bi vedeli, so naši prijatelji najeli kočo na otoku Madeline za natanko isti čas, kot smo nameravali biti v Duluthu. Takoj po objavi, da se bomo odpravili proti severu, da bi se pripravili na pohod, smo prejeli dve povabili od prijateljev, ne da bi vedeli, da je tudi drugi poslal povabilo. "Pridružite se nam!" "Imamo kočo!". Odpovedal sem najine načrte v indijanskem kampu in se odločil, da prvič obiščem otok Madeline.
Bilo je neverjetno! Vsako jutro sva se s pohodniškim sopotnikom z nahrbtniki sprehajala skozi park Big Bay in se pomikala po različnih terenih. Popoldne sva preživela čas s prijatelji, ko sva potovala po majhnem, 22 kilometrov dolgem otoku na severni strani Wisconsina. Povsod, kamor sva šla, so naju našli znaki v jeziku Ojibwe. Za tako majhen otok je bil poln priložnosti.
Nekega jutra smo imeli priložnost videti tako imenovano "indijansko pokopališče" na jugozahodni strani otoka. Bilo je pusto pokopališče, večinoma zaraščeno z molitvenimi vezmi in drugimi predmeti, privezanimi na ograjo, ki ga je obdajala. Pred njim je bil velik napis, ki je govoril o Ojibweju po imenu Poglavar Bivol. Na nasprotni strani parkirišča je bil ta kamen, obdan z verižno ograjo. Prebral sem ploščo. Tukaj sem spoznal Poglavarja Bivola, čigar truplo je ležalo za lesenim ogrodjem, ki je sestavljalo mejo pokopališča. Z majhnimi črkami je bilo vklesano govor o gradnji prve katoliške cerkve tam. V mislih sem si zapomnil ta kamen in to pokopališče ter se spraševal o tej prvi cerkvi.
To je bila slika prve katoliške cerkve, ki sem jo posnel na otoku Madeline. Takrat nisem vedel ničesar o očetu Baragi, vendar me je zanimalo, kakšna je bila prva cerkev.
Vseeno pa je bila ena lokacija, ki so si jo vsi želeli ogledati. Bil je Muzej otoka Madeline. Čakali smo do zadnjega dne, da bi si ga lahko ogledali. To naj bi bil vrhunec našega potovanja. Navdušeni smo parkirali avtomobile, ki so bili do vrha napolnjeni z našimi stvarmi, ki smo jih bili pripravljeni prinesti s trajektom. Izstopili smo iz avtomobilov in se odpravili do vrat muzeja, pričakujoč, kaj bo v notranjosti. Namesto tega nas je na vratih pričakal samo napis: "Zaprto zaradi močnega vetra." Spogledali smo se, saj smo vedeli, da iz nekega razloga nismo bili namenjeni obisku tega muzeja, in se rahlo namrščili, ker se je izkazalo, da edina stvar, ki smo si jo želeli ogledati, ni odprta. Zaželeli smo si vse dobro, se vrnili do avtomobilov in kmalu smo se peljali s trajektom, ki nas bo odpeljal na drugo stran celine, in z mamo sva se odpravili na pot.
Križ očeta Barage?
Ure in ure sem poskušal najti načrt, kako se bomo lotili našega pohoda. Na koncu smo se preprosto odločili, da bomo ravnali po načrtih. Razumeli smo izzive, ki so jih prinašala pot, in vedeli smo, da bodo nepredvidene okoliščine v trenutku prekrižale naš največji načrt. Spakirali smo opremo in se pripravili na naš zadnji preostali pohod.
Naš pohod je obsegal tri ali štiri dni hoje z nahrbtniki in nato postanke za dopolnitev zalog. To dopolnjevanje zalog nam je neizogibno prineslo darilo vroče prhe. Človek ne more ceniti dobre vroče prhe, razen če je več dni zapored zunaj v breznu. Celo tabla z napisom "Latrina", ki je bila občasno postavljena vzdolž naše poti, je bila dobrodošlo darilo. Zagotovo je bilo veliko boljše od tistih nekaj predmetov, ki smo jih lahko vzeli v nahrbtnikih. To ni bil glamping. To je bil znoj in nošenje naših domov na hrbtu. Bila je najbolj neverjetna izkušnja doslej.
Ko smo se ustavili, da bi si nabrali zaloge, smo šli v motel z imenom "The Mariner Motel", ki je bil v Silver Bayu v Minnesoti. Vsakič, ko smo potovali v to smer, smo ob cesti videli majhen znak z napisom "Križ očeta Barage" in vsakič, ko smo šli mimo tega znaka, smo rekli: "Moramo iti tja!" Vsakič smo nadaljevali pot. Navsezadnje je to moral biti postanek, ki je moral počakati do konca. Imeli smo načrt. Pred nami je bilo še 260 kilometrov in nismo imeli časa za postanke na poti. Nič nas ni moglo ustaviti ... razen božje province.
To je pot, ki sva jo z mamo prehodili tisto leto po pohodniški poti Superior. Trikrat sva morali dopolniti zaloge in na nasprotni strani ceste sva vedno znova videli znak "Križ očeta Barage".
Soočenje z usodo
Mama se je nekega jutra zbudila z bolečinami v obeh gležnjih. Do poti smo imeli le še 96 kilometrov, pretekli pa smo že 160 in vedeli smo, da se ne bomo ustavili. Njeni gležnji pa so povedali povsem drugo zgodbo. Kmalu se je morala po tej skalnati poti spuščati samo s pohodnimi palicami. Ustavila sva se pri vodnem toku in ji gležnje namočila v hladno vodo. Ni pomagalo. Razpravljala sva o tem, kako se bova spopadla s situacijo. Na koncu sva se po tej poti sprehodila proti parkirišču in nameravala poklicati avtobus. Šla bi v motel, ki sva ga imela, obiskala zdravnika in se nato malo spočila. Morda bi počitek na koncu najbolj pomagal. Nameravala sva poskusiti karkoli.
Ko sva se z nahrbtniki in pohodnimi palicami sprehajala po poti, sva se ustavila, da bi si ogledala slap, ki je bil na koncu poti. Oba sva bila na nasprotnem koncu te ploščadi. Moški se je sprehajal po isti lokaciji kot midva. Bil je oblečen v sproščena oblačila, a je imel nekaj edinstvenega in sva poskušala ugotoviti, kaj je to. Jaz sem pogledala mamo in ona je gledala njega. Nato sem pogledala njega in on je pogledal naju. Kaj je bilo na njem? Potem ko sva se spraševala, sva se odločila, da je najbolje, da se preprosto odpraviva stran.
Sobo smo rezervirali za teden dni in se na zdravniški pregled dogovorili nekaj dni prej. To je bil čas za počitek in dokončno okrevanje. Ko smo prišli v motelsko sobo, so nas čakale zakonske postelje. Sneli smo nahrbtnike s pripomočki za obred in jih položili na tla. Nato smo razpakirali, kolikor smo lahko, in pospravili opremo. Pogovarjali smo se o tem, kaj bomo počeli medtem, in seveda smo vedeli, da je to najboljši čas za obisk te lokacije, ki je le pol ure oddaljena od motela. Čas je bil za obisk križa očeta Barage.
Covid ... življenje je postalo zanimivo ... ampak naslednji trenutek je postal še bolj zanimiv. Stopili smo iz avta, nestrpni, da bi videli, kaj se dogaja na tem naključnem kraju ... ampak še preden smo lahko prišli do križa, je bil tam znan obraz! Mama ga je opazila in ga hitro pozdravila: "Oh! Živjo!" Bil je moški, ki smo ga videli prejšnji dan pri slapu. Nenadoma je dvignil roko in si pokril usta, videli pa smo le njegove široko odprte oči, ki so strmele v nas! Mama je rekla: "Včeraj smo vas videli pri slapovih!" Naslednja stvar, ki se je spomnim, je, da sem šel do križa in tam prvič prebral besede na križu.
"Oče Frederic Baraga, ko je leta 1846 v Grand Portageu izvedel za morebitno epidemijo, ki je prizadela Indijance, se je z majhnim čolnom odpravil z otoka Madeline v Wisconsinu z indijanskim vodnikom. Nepričakovana nevihta jih je ogrozila, a so jim bila življenja rešena, ko jih je odpihnilo čez peščeno sipino v mirno ustje reke Cross. V zahvalo so na tem mestu postavili majhen lesen križ, ki ga je kasneje nadomestil ta granitni."
Počakaj ... kaj? Madeline Island? Je bil katoliški misijonar? Je delal z Ojibweji? V tistem trenutku se mi je srce popolnoma odprlo. Po najbolj naporni poti v mojem življenju je bila pred mano oseba, ki je razumela moja dva svetova! Živel je z Ojibweji! Bil je misijonar in je razumel evangelij! Končno sem prvič našel nekoga, ki je razumel! Moral sem izvedeti več o tem misijonarju. V tem trenutku je pot, po kateri sem hodil skozi življenje, nenadoma dobila smisel. Različne poti, po katerih sem bil voden, so zdaj imele smisel. Moral sem izvedeti več o tem človeku po imenu oče Baraga.
Ko sem zapuščal lokacijo in se spraševal o očetu Baragi, sem pomislil na osebo, ki smo jo dvakrat srečali. Poznal sem ta občutek. Bil je enak občutek, kot sem ga imel do očeta Kevina. Moral je biti duhovnik. Imel je enak mir kot kaplan iz katoliške šole. To sem potrdil z mamo. »Preprosto ima drugačno energijo. Kot da bi bil duhovnik ali kaj podobnega.« Strinjala se je. Začutil sem močno potrebo, da bi se pogovoril z njim, in ga pogledal. 'Ne, Heidi,' sem si rekel. Potreba se je ponovila. »Ne,« sem rekel še enkrat. Sedel sem v avto, odločen, da se odpeljem s lokacije. Začutil sem potrebo, da se vrnem. »Ne, Bog.« "Ne bom govoril z njim!" Končno sem se pripeljal do vrha ceste, kjer je eden zavil proti križu očeta Barage, in še naprej čutil pritisk. V popolnem uporu sem rekel: "V redu, Bog ... če res želiš, da se pogovorim z njim, bo moral biti naslednji, ki se bo ustavil za mojim avtom." Ustavil sem se in čakal, pogledal v vzvratno ogledalo. Nekaj sekund kasneje se je ustavil za mojim avtom. Malo sem zastokal, parkiral in odšel na sredino ceste, da bi se približal avtomobilu tega ubogega moškega.
_JPG.jpg)
To je bila slika, ki sem jo posnel pri križu očeta Barage tisti dan, za njim pa je bilo jezero Superior. To je bil dan, ko sva z mamo spoznali očeta Jeremyja.
Obisk z druge strani
Spustil je okno, medtem ko sem se zaradi covida držala precej stran od njega. Nisem vedela, kaj naj rečem. Zakaj sem bila tam? Ampak to je bilo moje življenje. Življenje, ki se zgodi, je bilo potovanje 24 ur na dan, 7 dni v tednu, in to je bilo na koncu le še en del tega. Radovedno me je strmel skozi svoje napol spuščeno okno. »Živjo. Samo čutil sem, da se moram pogovoriti s tabo.« V mislih mi je brnelo: Kaj naj rečem? Kaj naj rečem? »Ste oče?« »Misliš duhovnik?« Takrat nisem pomislila na alternativo, a sem ugotovila, da obstaja! »Da ... Ste duhovnik?« »Sem.« »Sobotna spremljevalka in jaz sva se pogovarjala o tebi in pomislila sva, da bi lahko bilo tako.« Nisem vedela, kako naj nadaljujem. Zakaj sem bila tam? »Ali mašujete?« »Pravkar sem jo dala v Grand Maraisu. Običajno sem v Hibbingu.« Težava se je nadaljevala. »Ali mašujete na spletu?« Še vedno sem se trudila razumeti, zakaj sem bila tam. »Pripravljamo se na to.« Vprašal sem ga, če ima kontaktne podatke. Ime mu je bilo oče Jeremy.
Na tej točki so se mi v svetu dogajale neverjetne stvari. Ampak ta je bila najboljša. Nič ne more opisati, kakšen je bil ta trenutek v resnici, razen ponižujočega ... resnično, resnično ponižujočega.
Vrnili smo se v motelsko sobo, da bi se mamin gleženj pozdravil do njenega pregleda. V tem času sem imel priložnost poiskati informacije o očetu Baragi in kdo je bil. Kakšno je bilo njegovo poslanstvo? Kakšen je bil videz? Izvedel sem osnovne informacije o njem in si ogledal njegove slike. V tistem trenutku se mi je zdel precej godrnjavega videza! To sem povedal mami in pokazal na njegovo sliko. Po nekaj zelo osnovnem predhodnem raziskovanju sem jo zapisal. Nisem bil preveč navdušen.
Naslednji dan sva z mamo sedeli na robu postelje, obrnjeni drug proti drugemu. Odločili sva se, da se bova pogovorili o duhovnikih, ki sem jih poznal v življenju. Še vedno nisem mogel ugotoviti, zakaj sem čutil tako nujno potrebo, da se pogovorim z duhovnikom pri križu. Sredi pogovora sva se pogovarjali o tem, kako se duhovniki počutijo, zakaj imajo mir, in zdaj, ko sem imel to izkušnjo z dvema od njih, kako naj to opišem drugim, ki teh stvari morda ne razumejo. Kaplan, ki sem ga poznal v katoliški šoli, kjer sem delal, mi je takoj rekel, da tega ni sposoben razumeti, zato sem vedel, da nimajo vsi te sposobnosti. Poskušal sem najti neko analogijo, da bi to lahko opisal. Rekel sem, da bi jo morda lahko opisal kot vanilijo. Vanilija ima gladek in pomirjujoč okus. Vsi ljudje razumejo okus vanilije. Govoril sem o tem, kako je duhovnik, ki sem ga poznal iz šole, kjer sem delal, imel do njega enak občutek. Ta drugi duhovnik je imel do njega enak občutek, le da mu je dodal malo čokolade. Bila sta le malo drugačna.
Ko sem poskušal opisati razliko med čokolado in vanilijo, sem nenadoma začutil, kako je v sobo prišel pravi val energije. Popolnoma me je presenetilo. Presenečen sem na glas zaklical: "Vau! Kdo je pravkar prišel v sobo?" V tistem trenutku sem tipal naokoli in vedel, da je ta oseba levo od mene. Ko sem se za trenutek zbral, sem pogledal proti mami in ugotovil, da gleda levo od mene, kjer sem čutil energijo. Sploh me ni gledala. Strmela je nekako proti oknu. Nenadoma je rekla: "To je oče Baraga." Hitro sem odgovoril z osuplim glasom in rekel: "Zakaj je oče Baraga v naši motelski sobi?!" Nato je, medtem ko je še vedno gledala v tisto smer, rekla: "Je veliko nižji, kot sem pričakovala."
Takrat sem začel verbalizirati številne možne različne razloge. Začel sem govoriti o otoku Madeline in zgodbah, ki smo jih tam slišali. Morda je šlo za ozdravitev dela te lokacije? Govoril sem o tem, o čemer sva se pogovarjala, in se spomnil le, da sva se pogovarjala o čokoladi in vaniliji. Morda je šlo za trgovino, ki jo je predlagala moja mama. Zakaj bi se moški odločil priti v drugo, se nisem mogel spomniti ničesar dokončnega, vendar sem si v mislih naredil seznam in ga nato hitro zapisal na papir.
Kasneje sem mamo vprašala o njem. Rekla je, da je nosil plašč z lasmi do ramen. Bil je valovit. Plašč je bil zapet, vendar ne vem podrobnosti, kako je izgledal. Rekla je, da je bil daljši, zato ni mogla razločiti, kako dolge so bile njegove noge v resnici. Bila je obleka starega kroja. Vprašala sem jo, kaj je počel, ko je vstopil v sobo. Rekla je, da je samo gledal med nama. Poslušal je, kaj sva si govorila. Med poslušanjem je bil miren in zbran. Ni govoril. Samo poslušal je.
Medtem ko smo se o tem še malo pogovarjali, smo nenadoma zaslišali res oster zvok, ki je zvenel kot glasen pok. Rekel sem: "Kaj je bilo to?" Mama je rekla: "To so bili sosedje." Položil sem roko na hladno steno desno od sebe in rekel: "To ne morejo biti sosedje. Ta stena je betonska!" Oče Baraga je v tistem trenutku zapustil sobo.
Če bi bil samo jaz, bi morda podvomil o izkušnji. Glede na to, da sta dve osebi lahko potrdili izkušnjo, sem vedel, da ima pomen. Vsekakor se je pojavil. Zdaj to ni bila več samo radovednost. Imel sem odgovornost. Nekako sem vedel, da me je ta moški izbral, da bi lahko izvedel več o njem in da bi se moj svet za vedno spremenil.
_JPG.jpg)
To so bili zapiski, napisani takoj po nastopu očeta Barage.
Kaplanova vrnitev
Nekaj dni kasneje smo se vrnili domov. Šel sem v knjigarno, da bi kupil nekaj knjig. Moral sem se učiti, moral sem študirati, moral sem razumeti, kaj je bil namen njegovega obiska. Moja prva naloga je bila raziskati križ očeta Barage, in to se je očitno zdelo pomembno mesto. Želel sem si zapomniti leto, saj sem vedel, da bo to pomembno. Odločil sem se, da namesto pregledovanja slik na hitro poiščem v Googlu, da bi ugotovil, kaj piše na plošči. Nato sem preletel slike in srce se mi je stisnilo. Bilo je relativno malo slik ljudi, ki so stali ob križu, ena pa je bila slika moškega, ki sem ga poznal. Pogledal sem sliko, ne da bi jo še kliknil, in rekel: "Ne ... ni možnosti." Moral sem se motiti. To ni mogel biti on. Ampak bil je. Tam, pred mano, je stal kaplan, ki sem ga poznal iz katoliške šole. Obrnil sem se k mami in rekel: "Ne boš verjel." Rekla je: "Kaj?" Nato sem ji odprl sliko. Vedela je za celotno zgodbo in izzive, s katerimi sem se soočala v katoliški šoli, ki sem jo obiskovala. Rekla sem: "Bil je pri križu." Pogledala je in rekla: "Zakaj je šel h križu." Rekla sem: "Ne, mama. Leta 2018 je šel na romanje za očeta Barago. Odšla sem. Ni bilo možnosti, da bi to lahko bil on ... ampak bil je."
Nato sem se odpravil v Pipestone v Minnesoti, da bi začel delati za Buda in Rono. Na začetku dneva sem preučeval očeta Barago in začel sestavljati spletno stran. To je bil prostor, kjer sem lahko spremljal datume, knjige, ki sem jih bral, zemljevide itd., da sem se lahko po potrebi vrnil k njej. Nekega dne sem preučeval knjigo o Williamu Warrenu, ki je bil star 10 let, ko ga je oče Baraga prvič srečal na otoku Madeline. Bil sem navdušen, ko sem našel te informacije o njem, in sem se odločil, da bom Budu povedal o najdbi. Bud je bil sam Ojibwe, zato sem lahko z njim delil zgodbe, ki sem jih slišal, on pa je lahko povedal več o tem, kakšno je življenje v rezervatu. Nato sem mu povedal o Williamu Warrenu in Bud je odgovoril: "Ja, poznam ga." Rekel sem: "Počakaj! Kako ga poznaš!" Pogledal me je in rekel: "Bil je moj sorodnik." Rekel sem: "Kaj?! Kaj misliš? S koliko ljudmi, o katerih berem, si v sorodu?" Pregledal je seznam ljudi in jaz sem rekel: "Zakaj preučujem tvoje sorodnike!!"
Približno v istem času sem se odločil opraviti telefonski klic, ki sem ga odlašal. Želel sem razumeti, kdo je ta oče Jeremy in zakaj sem se tako želel z njim pogovoriti. Končno sem zbral pogum in mu postavil še nekaj vprašanj. Poklical sem ga in on se je oglasil. Predstavil sem se kot ženska, ki se je ustavila pred njegovim avtomobilom pri križu očeta Barage. V tem smislu bi bil precej nepozaben. Povedal sem mu, da sem se pogosto spominjal tistega dne, in rekel je, da tudi on. Rekel sem, da poskušam ugotoviti, zakaj se je to zgodilo, in se sprašujem, ali je del tega tudi to, da se moram od njega kaj naučiti, zato sem ga vprašal: "Ali poučujete o katoliški veri?" Rekel je: "Ne." Nato sem ga vprašal, ali ima videoposnetke. Rekel je, da jih nima. Vprašal sem ga, ali morda hodi v cerkev v okolici. Ne. Vsako moje vprašanje je bilo kot zid. Nisem mogel ugotoviti. Odločil sem se, da bom preprosto začel deliti zgodbo. No, za katolicizem sem se prvič naučil, ko sem delal v katoliški šoli. Nato me je prekinil in vprašal: "Na kateri katoliški šoli ste delali?" „Povedal sem mu ime šole.“ Nato je bil na drugi strani telefona vesel. „Ali poznate tamkajšnjega kaplana?“ Rekel sem: „Da, to je oče Kevin.“ Rekel je: „Da, na kratko sem hodil z njim v semenišče.“ Nato sem rekel: „Saj se res hecaš!“ in glasno se je zahihital.
To so trenutki, ki mi potrjujejo, da Bog vodi naša življenja. Te stvari pričajo, da nismo sami, ki tavamo po tem vesolju in nas božje ne pusti brez nadzora. Svetniki živijo, so resnični, kot priča ta zgodba. Preveč je 'naključij', ki bi jih sicer bilo nemogoče doseči, če bi jih prepustili človeškemu izračunu. To pomeni živeti življenje po načelu 'zgodi se tvoja volja' in kakšni so rezultati, ki jih to prinaša.
Kakšne so možnosti, da bi se oče Baraga pojavil, ko sem govoril o dveh duhovnikih, ki sem ju srečal? Kakšne so možnosti, da je ta duhovnik, o katerem sem govoril, opravil tudi celotno romanje za očeta Barago, ki se je pojavil, za katerega ne bi vedel, dokler ne bi začel raziskovati očeta Barago in po njegovem nastopu? Kakšne so možnosti, da bi osebo, ki sem jo tisti dan srečal pri križu, srečal še enkrat v istem tednu? Kakšne so možnosti, da bi se začutil navdiha za pogovor z njim in bi na koncu ustavil avto pred njegovim, da bi se pogovoril? Da bi ga vprašal, ali je duhovnik, oblečen v civilna oblačila? Kakšne so možnosti, da je isti duhovnik, s katerim sem se pogovarjal, obiskoval tudi semenišče z duhovnikom, ki me je seznanil s katolicizmom? O kom se je govorilo, ko se je pojavil oče Baraga? In kdo je bil prav tako oseba, ki je bila pri istem križu, h kateremu sem bil poklican in kamor je šel oče Jeremy? Kakšne so možnosti? Toda zgodba se tu ne konča ...
Kamloops
Po približno šestih mesecih dela v Pipestonu sem si našel stalno prebivališče v mestih. Hvaležen sem bil, da sem po dolgem in obsežnem potepanju po različnih lokacijah lahko našel počivališče, ki bi ga lahko imenoval dom. Želel sem najti cerkev v okolici in obiskal sem jih več. Pastor tam je bil neverjetno prijazen in končno sem lahko delil nekaj izkušenj, ki sem jih imel o katoliški veri. Ni zavrnil tega, kar je cerkev počela, in me je sprejel v samo cerkev. Vendar sem imel še vedno težave s tem, da sem tam. Preučeval sem domorodni svet in kaj je cerkev počela. Vedel sem, da bi lahko delo, ki ga opravljam, veljalo za kontroverzno. Vedel sem, da bi ga nekateri lahko videli kot napad na samo cerkev. Okleval sem. Pisal sem pastorju in omenil delo, ki sem ga opravljal. Rekel sem mu, da če bi to iz kakršnega koli razloga povzročilo težave v cerkvi, sem rekel, da ne bom imel težav, če bom moral oditi. Nisem več vedel, kako naj hodim po tem ravnovesju. Želel sem se učiti, ker se je pojavil oče Baraga, a sem vedel tudi, da se cerkev in domorodno prebivalstvo nikakor ne razumeta. Vendar bi videl, da se delitev še bolj razširi.
Nekega dne sem delal doma, ko sem v mislih zagledal to podobo. Bil je črn granitni nagrobnik. Štrčal je iz zemlje pod kotom. Na nagrobniku so bile vgravirane besede, zaradi katerih je bilo videti, kot da so vrezane v belo barvo. "V spomin na vse otroke domorodcev, ki so izgubili življenje v internatih." Bila je naključna vizija, ki se je pojavila iz nič. Spraševal sem se, kaj je to pomenilo.
Tisti konec tedna sem šel s prijatelji na potilnico. Medtem ko so vsi notri molili in vsi so ves čas omenjali željo po ozdravitvi otrok, je spregovorila druga oseba in omenila molitve za otroke. Ves krog je spregovoril. Nisem imel pojma, na kaj mislijo. Ko je bila koča dokončana, sem se ulegel zunaj na travo. Zraven mene je ležal prijatelj in moral sem ga vprašati: "O čem so vsi govorili tam notri, ko so omenjali otroke." Odgovoril je: "Ali nisi slišal? Pred internatom v Kanadi so odkrili 215 trupel otrok." Legel sem na travo, medtem ko sem sprejemal te informacije in razmišljal o viziji, ki sem jo imel prej tisti teden. "V spomin na vse domorodne otroke, ki so izgubili življenje v internatih."
Po tistem trenutku sem vedel, da obstaja velika potreba po ozdravitvi teh preteklosti. Nisem vedel, kako se bo vse to zgodilo, vendar sem vedel, da je potrebno. Toda v tem trenutku sem videl, kako se razkorak med delom, ki sem ga opravljal, in tem, kar se je prinašalo naprej, še bolj povečuje.
Čudež papeža Frančiška
Kljub vsemu temu sem nadaljeval z raziskovanjem očeta Barage. Začel sem sestavljati več koščkov o njegovem svetu in o tem, kaj se je dogajalo v domorodnem svetu. Potem se je aprila 2022 zgodilo nemogoče. Videl sem papeža Frančiška, ki je stopil pred javnost in rekel: "Domorodna ljudstva in Cerkev: Skupna pot proti ozdravitvi in spravi." To je bil nacionalni nagovor. Strmel sem v zaslon, medtem ko sem ga opazoval, in si znova rekel: "Nikakor!" Papež Frančišek je bil tam in je ustvarjal čudež tik pred mojimi očmi. Nato sem opazoval domorodce, ki so se zbirali v Vatikanu. Videl sem jih v pokrivalih. Nato sem videl domorodno pipo in sem jokal. V tistem trenutku sem se spomnil svoje molitve v tisti majhni kapeli. Spomnil sem se, kako sem tja prinesel pipo in se počutil tako neprijetno. In zdaj ... ena od teh pip je bila v Vatikanu, kjer jo je sprejel sam papež. Slišal sem jih, kako so molili v štiri smeri in jih opisovali širšemu prebivalstvu. Njihove molitve so bile sprejete. Nisem mogel verjeti svojim očem.
Dva meseca kasneje je papež opravil tisto, kar je imenoval romanje za pokoro. V mislih sem tik pred tem romanjem zagledal katedralo, ki je še nikoli nisem videl. Nisem vedel, kaj ta katedrala pomeni. Ko sem ves čas potovanja sledil papežu Frančišku, sem se ustavil in nisem mogel verjeti svojim očem. Tam je bila katedrala, ki sem jo videl v mislih. Imenovala se je katedrala "Sv. Ane de Beaupre" v Quebecu. To je bila ta katedrala. Opazoval sem transparent, ki je bil razobešen pred prebivalstvom: "Prekličite doktrino odkritja."
Še vedno se spominjam trenutka, ko sem pred to katedralo zagledal papeža Frančiška. Videoposnetek sem ustavil in samo strmel vanj. To je bila točno tista bazilika, ki sem jo videl v viziji. Ko sem jo videl v videu, me je tako osupnilo, da sem moral večkrat vstati in se sprehoditi okoli hiše. To je bila edina katedrala, ki sem jo kdaj imel v viziji, in zdaj je bil tam papež Frančišek ... v imenu domorodnega prebivalstva. Rekel sem: "Bog ... kaj je to?". Na tem potovanju sem doživel že toliko takšnih trenutkov, a v tem trenutku sem težko dojel, kaj je bil namen vsega tega.
Now this banner in front of St. Anne's has importance. This banner that was about rescinding the doctrine of discovery. Pope Francis now took another step forward in helping to repair what has for centuries been talking about by the Native Populations. It was on of the things that was consistently on the tongues of those who knew the influence that the Catholic Church had on the Native populations. The Pope then just recently repudiated this doctrine of discovery which banner was waved at this location. I knew how important this was to the Native populations.
The journey continues on behalf of the Native populations to be able to help right that wrongs that have happened to them over time. My prayer is that I can continue to be an instrument in God's hands to be able to help these things to come about. I'm grateful for Pope Francis who showed the world that what I thought was impossible was possible. He brought the Native Pipe into the Vatican. He had allowed them to express their culture and their backgrounds while he shared his sorrow and grief over what had transpired. He shared his appreciation for their viewpoint of thinking seven generations ahead for any action that is taken. The work for them continues and I am grateful...to somehow...be a part of this amazing time.
Pomen potovanja
Ta moški je prišel obiskat žensko, ki je resnično ljubila domorodce in ji je bilo tako mar zanje in njihovo kulturo ter je bila pripravljena raziskati tisto plat zgodovine, o kateri je le malokdo vedel. Obiskal je žensko, ki je z vsem srcem ljubila Kristusa in vedela, da se to, kar se je zgodilo, ne bi smelo nikoli zgoditi. Slovar očeta Barage je eno mojih najljubših mest za branje, če želim izvedeti več o njem. To so besede, za katere je menil, da so najpomembnejše. Prikazujejo povezave, ki jih ima z domorodnimi kulturami. Spomnim se nekega dne, ko sem pregledoval ta slovar in bral med A-ji, sem tam videl besedo za prikazen. Sledilo je "Vidim vizijo". Nato se je v naslednji besedi pojavila ta beseda. Prebral sem stavke, ki jih je sestavil pod njo: "Pojavljam se", ki mu je sledila beseda Ojibwe. "Zdi se", ki mu je sledila beseda Ojibwe. "Zdi se, da", ki mu je sledila beseda Ojibwe. In potem sem se pri naslednjem stavku ustavil: »Prikažem se (v viziji) nin nâgwiidis.« Ustavil sem se in se samo zasmejal. Oče Baraga je točno vedel, kaj počne.
